Prikrivali mučenja in posilstva otrok  (objavljeno v Svet24)

Prikrivali mučenja in posilstva otrok  (objavljeno v Svet24)

14-letni deček brez doma je moral skozi pekel, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Pove pa lahko le, da je srečen, da je sploh ostal živ.

Dom Bratje
(ena redkih fotografij doma Bratje)

Leta 1988 je svet nestrpno čakal poletne olimpijske igre, ki pač veljajo za enega največjih športnih dogodkov na svetu. V ozadju tega dogodka pa so se dogajala prikrivanja ene največjih kršitev človekovih pravic v zgodovini človeštva.   JUŽNA KOREJA Olimpijske igre so se začele 17. septembra v Seulu in so za državo ter vladajočo elito pomenile priznanje Južni koreji, da je moderna država. A v ozadju te prireditve so se dogajale tragične zgodbe, ki še danes niso dobile epiloga. Oblasti so namreč zaradi iger že leta prej, s cest odstranile vse brezdomce, predvsem otroke, in jih zaprle v posebne ustanove, kjer so jih grozljivo mučili.  CHOI SEUNG Podrobnosti je povedal takrat star 14-letni Choi Seung. Povedal je, kako sta do njega leta 1982 prišla dva policista. Choi je živel na ulici in povedal je, da mu je srce bilo kot noro. Obtožila sta ga, da je ukradel kruh. Choi je zatrjeval, da tega ni storil, a mu je eden od policistov slekel hlače in pritisnil prižgan vžigalnik k njegovim genitalijam. V strahu je Choi priznal zločin in odpeljali so ga v poseben center imenovan Dom bratov.

POLITIČNO OZADJE

Potrebno je omeniti, da je Južna Korea v tem času še zmeraj okrevala od korejske vojne in nenazadnje tudi od brutalne japonske okupacije pred tem. Od 1960 do 80-ih so državi vladali vojaški diktatorji, ki so predvsem želeli popraviti ekonomijo države, ne glede na žrtve. Na ulicah je bilo na tisoče ljudi, ki so bili brez dela in to so izkoristili upravniki socialnih domov. Leta 1975 je diktator Park Chung-hee izdal zakon, ki je dovoljeval policiji, da ‘očistijo’ ceste brezdomcev. Policija je aretirala brezdomce, manjše ulične prodajalce, ljudi z telesnimi okvarami, osebe, ki so bili nasprotniki sistema in številne otroke, ki so živeli na cesti. Večina je končala v enem od 36 ustanovah. Do leta 1986 je bilo na takšen način zaprtih že okoli 16.000 ljudi. V domu Bratov jih je bilo okoli 4.000 in kar 90 odstotkov zapornikov niso bili brezdomci.

PEKEL V PEKLU

Choi je bil le eden od tisočih, ki so jih aretirali, v glavnem po krivem, in jih odpeljali v posebne centre, skrite pred javnostjo. Choi je povedal, da so ga pazniki posilili že prvi dan, ko je prispel v center, posiljevanja pa so se nadaljevala praktično vsak dan. Dom bratov je bila največja tovrstna ustanova. Ujetniki so morali v njih izdelovati razne izdelke, ki so jih nato upravniki prodajali v tujino. Delati so morali tudi na gradbiščih za kar seveda niso prejemali nobenega plačila.  Med zaprtimi je bil tudi Lee Chae-sik, ki je v dom prišel pri trinajstih letih. Sprva je delal v bolnišničnem oddelku s še dvema osebama, čeprav nihče od njih imel nobene medicinske izobrazbe. Povedal je, da so čistili odprte rane in s pincetami odstranjevali ličinke muh iz ran. »Ljudje so vpili od bolečin, a jim nismo mogli kaj prida pomagati. Bil je pekel v peklu. Zaporniki so prišli k nam umirat,« je povedal Lee. Povedal je tudi, da so močnejši ujetniki posiljevali, pretepali in jemali hrano šibkejšim. Sam je poskušal storiti samomor po tem, ko ga je posilil eden od paznikov. Kasneje je postal asistent Kima Kwanga-seoka, ki je bil bivši ujetnik, a je zaradi lojalnosti postal celo vodja paznikov. Kim je veljal za osebo, ki so se ga v domu najbolj bali. »Kim je vsak dan pretepel katerega od zapornikov in mnogo od njih je zaradi poškodb umrlo. Na njegovem seznamu so bile vsak dan vsaj štiri osebe, pretepel pa jih je v glavnem brez razloga.« Povedal je tudi, da je bil s Kimom, ko je povedal upravniku doma Parku In-keunu, da je bil še en zapornik pretepen do smrti. »Park je dejal samo, da naj ga pokopljejo za domom.«

 

ADVANCE FOR THE STORY SLUGGED: SOUTH KOREA TORTURED CHILDREN - In this undated image provided by the Committee Against Institutionalizing Disabled Persons, a civic group representing the former inmates, child inmates line up for morning assembly at the Brothers Home in Busan, South Korea. An Associated Press investigation shows that rapes and killings of children and the disabled three decades ago at a South Korean institution for so-called vagrants, the Brothers Home, were much more vicious and widespread than previously realized. It also reveals that the secrecy around Brothers has persisted for decades because of a cover-up orchestrated at the highest levels of government.(Committee Against Institutionalizing Disabled Persons via AP) MANDATORY CREDIT, NO SALES, NO ARCHIVE

(med zlorabljenimi je bilo na stotine otrok)

ŽRTVE

Južna Koreja ni nikoli prav preiskala kaj se je dogajalo v teh domovih, žrtve pa niso dobile niti opravičila. Trenutna vlada namreč ne želi brskati po preteklosti, njihov izgovor pa je, da so dokazi o tem prestari. Notranji minister Ahn Jeong-tae je dejal, da bi preiskava državo preveč stala in dala slabo podobo svetu. Seveda pa dogodkov v domovih ne morejo pozabiti preživeli jetniki. »Vlada želi vse skupaj pomesti pod preprogo. Kako naj se borimo s tem? Če spregovorimo, kdo nas bo poslušal? Že leta poskušam povedati svojo zgodbo. Prosim, poslušajte nas,« je bil obupan Choi.

DENAR OD SUŽNJEV

Pri domovih ni šlo le za mučenje in dobro podobo države, ampak se je v njih obračalo tudi ogromno denarja. Ujetniki so bili dobesedno sužnji, ki so bili na milost in nemilost prepuščeni administraciji. In delati so morali od jutra do večera. Do konca leta 1986 je imel samo dom Bratov več milijonov evrov profita (preračunano v današnjo valuto). Odrasli so delali na gradbiščih, na nekaterih so delali tudi otroci, ki pa so v glavnem izdelovali kulije, ribiške trnke ter obleke in obuvala. Med drugimi so delali tudi za podjetje Daewoo, ki je bilo v tistem času velik izvoznik oblek. Če je bilo z izdelki kaj narobe so delavce brutalno pretepli. Ker delavcev niso plačevali, je uprava kovala ogromne dobičke, zaradi zakona o brezdomcih, pa teh ni primanjkovalo. Poleg tega so dobivali državno podporo za vsakega zapornika in zaradi tega so pritiskali na policijo, da jim pripelje čim več brezdomcev. Po nekaterih informacijah so tudi plačevali policistom za vsakega zapornika, tako da so ti preprosto ugrabljali ljudi z ulic, tudi če niso bili brezdomci.

MEDALJA

Lastnik doma Bratov Park In-keun je za svoje delo dobil celo dve državni odlikovanji za socialno delo in kar je še huje, po njegovi zgodbi so leta 1985 posneli televizijsko dramo o njegovi požrtvovalnosti in skrbi za ljudi, ki jih je imenoval ‘reveži z dna lestvice’. Kasneje je sicer moral za kratek čas v zapor, za dve leti in pol, a le zaradi davčne utaje. Leta 1987 so dom vendarle zaprli in v Parkovi pisarni našli okoli 5 milijonov dolarjev. Nikoli ni priznal kaj se je dogajalo v domu.

SMRTI

Medtem ko se je Park kopal v denarju, pa je število smrtnih žrtev naraščalo. Choi je povedal, da je bil drugi dan v domu še zmeraj pretresen od posilstva prejšnji večer, ko je stal z nekaj drugimi fanti v vrsti. Slekli so jih in jih umili. V tem je videl kako je eden od stražarjev vlekel žensko za lase in jo nato potolkel s palico. »Samo gledal sem in se tresel. Niti vpiti nisem mogel, ko me je vodja stražarske enote ponovno posilil. Videl sem tudi kako so stražarji pokrili ujetnika, ki je vpil, z odejo in ga nato pretepli do smrti.«  Po uradnih informacijah naj bi v domu umrlo 513 ljudi, v resnici pa je ta številka precej višja. »Park je vodil dom kot svoje kraljestvo. In vladal je z nasiljem. Ko si zaklenjen v prostor kjer ljudi vsak dan pretepajo do smrti, se ne boš pritoževal nad suženjskim delom ali posilstvi,« je dejal Choi. Po uradnih podatkih je bila večina ujetnikov, ki so bili pripeljani v dom v dobrem zdravstvenem stanju, a jih je mnogo umrlo že v prvem mesecu. Vse smrtne primere je opisal zdravnik Chung Myung-kuk, ki je vse primere označil kot odpoved srca ali ‘splošna šibkost’.

 

Tožilec Kim

(državni tožilec Kim)

 

DAN V BRATIH

Dan se je po opisu ujetnikov začel pred sončnim vzhodom. Zaporniki so se morali pripraviti na mašo prezbiterijanske cerkve, ki se je začela  ob 5:30 zjutraj. Nato je sledil jutranji tek, zajtrk nato pa so se ujetniki odpravili na delo. Ob šestih popoldne so jetnike zaprli v celice in takrat so pazniki začeli izvajati brutalnosti nad njimi. Predvsem nad otroci, ki so jih redno posiljevali. Ko so prišle razne inšpekcijske službe, so izbrali nekaj zdravih zapornikov, ki so jih predstavili, ostale pa skrili.

UBEŽNICA

Ena redkih, ki ji je uspelo zbežati iz tega pekla je bila Park Sun-yi. Leta 1980 so jo kot devetletno deklico dobesedno ugrabili iz Busanske železniške postaje. Ona in še pet deklet so uporabile polomljeno žago, da so prerezale rešetke na oknu. Uspele so zbežati in povedala je, da se je njen oče onesvestil, ko je prišla domov.

RAZKRITJE

Kaj se dejansko dogaja v domu je razkril na državni tožilec Kim Yong Won in to čisto po naključju. Kim je šel na lov v okolici in od svojih vodičev slišal, da obstaja zgradba, ki jo stražijo ljudje z lesenimi kiji. Odločil se je, da bo šel pogledat in takoj posumil, da nekaj ni v redu. Leta 1987 je prišel do poslopja z desetimi policisti in našel napol mrtve zapornike. »Spomnim se, da sem pomislil, da ne gre za socialno ustanovo ampak koncentracijsko taborišče,« je povedal tožilec. Aretiral je Parka, a je pri celotnem postopku dobil toliko polen pod noge, da ga ni mogel obsoditi. Za to so bile krive tudi olimpijske igre, saj si država ni želela slabe publicitete. Moral je zaključiti svojo preiskavo, a je v tem času zbral ogromno dokumentacije, ki potrjuje zgodbe zapornikov. Parka je uspel obtožiti zaradi davčne utaje. Od paznikov sta zaporno kazen dobila le dva. Eden je preživel v zaporu leto in pol, drugi pa osem mesecev. Ko je Park prišel iz zapora je še zmeraj delal v dobrodelnih krogih.

ODKRITJE TRUPEL

Leta 1988 so dom Bratov vendarle zaprli in podrli stavbo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so gradbeni delavci na področju za domom našli okoli 100 človeških okostnjakov. Trupla so bila pokrita z odejami in bila so pokopana v naglici. Vendar so kasneje vsi ostanki izginili. Tožilec Kim sedaj verjame, da je v okoliških hribih najverjetneje pokopanih na stotine trupel nesrečnih zapornikov.

PRAVICA ZA ŽRTVE

Bivši zaporniki, ki so uspeli preživeti sedaj zahtevajo pravico. Zahtevajo, da se vlada uradno opraviči in da priznajo, da je takratna vlada namenoma ugrabljala ljudi in jih zapirala, čeprav niso naredili ničesar. »Kako naj pozabimo bolečine, trupla in strah … vse slabe spomine. To nas bo preganjalo do konca življenja,« je dejal Lee. Do danes za ta grozodejstva ni bil kaznovan nihče in mnogi vpleteni so kasneje bili zaposleni v visokih državnih službah.

Sledite in všečkajte:
Kalius.jpg

Zaradi luči v mestu se zvezde niso videle a vedel je, da so tam. Tihi, oddaljeni opazovalci, ki zapisujejo zgodovino in morda celo tkejo usodo.

Sledite in všečkajte:
Iz knjige Kalius
Geneza-manjša.jpg

Tako velik prostor je, če živiš sam v svojem srcu. Toliko lepote, toliko skritih želja, toliko temnih senc, ki se zvijajo med njimi.

Sledite in všečkajte:
Ali-mrtvi-sanjajo.jpg

»Je bilo res treba? Pravijo, da si dober. Kako boš sodil meni? Videl sem ljudi … drugače čisto normalne ljudi, ki so streljali ujetnike, posiljevali deklice, morili otroke, obnoreli z morijo, ki se je dogajala okoli njih. Prav in narobe ni več obstajalo.«

Sledite in všečkajte:
Style switcher RESET
Body styles
Color settings
Link color
Menu color
User color
Background pattern
Background image